• zemljevid poti  (navodila za pot: 15.9 km)
• Rojstna hiša Miška Kranjca 

Miško Kranjec (1908-1983) - bil je pisatelj, novinar in politik. Največ je pisal o domačinih in svojem domačem kraju. Napisal je preko 50 romanov, novel in črtic. Spada med predstavnike socialnega realizma. Najbolj znana dela so Strici so mi povedali, Na valovih Mure in Grlice, Svetlikanje jutra, Povest o dobrih ljudeh in druga.

Muzej je zasnovan kot kombinacija spominske sobe – delovna soba pisatelja s knjižnico, galerije z laičnimi oljnimi platni in lastnimi fotografijami ter sobe, kjer lahko izvemo vse o pisateljevem rojstnem kraju. Za spomin lahko kupimo zanimive izdelke, saj ima občina Velika Polana ohranjeno unikatno domačo obrt. Po pisatelju se imenuje tudi osnovna šola v naselju.Obiskovalcem nudimo voden ogled domačije Miška Kranjca, kjer je ohranjena delovna soba in stalna razstava njegovih knjig, fotografij in likovnih del. Samo dvorišče domačije so dopolnili Doživljajsko ustvarjalni ateljeji, kjer najdejo prenočišče umetniki, lahko pa so to le kolesarji, pohodniki ali posamezniki, ki si želijo doživeti naše podeželje. Na domačiji Miška Kranjca so organizirani različni kulturni dogodki in literarni večeri, ki se odvijajo v mirnem ambientu pod »lugašami«, iz katerega se izdela Miškovo vino.

Po osnovni šoli v domači vasi je končal gimnazijo v Ljubljani. Kot dijak je sodeloval pri različnih leposlovnih listih. V prekmurskem jeziku je objavljal v Kleklovih Novinah in Kalendarju Srca Jezušovoga, knjižna slovenščina pa je kasneje v njegovem pisanju začela prevladovati. Po maturi se je na ljubljanski univerzi vpisal na slavistiko, vendar študija ni dokončal, saj se je vse bolj posvečal pisanju. Že pred 2. svetovno vojno se je navzel takrat prevladujočih političnih idej in se od katoliškega tiska začel odmikati. Socialna vprašanja okolja, ki ga je poznal, je postopoma ubesedoval in prenašal na papir, navezoval pa je tudi stike s takrat vodilnimi izobraženci in komunisti, ki so zagovarjali podobne ideje kot on sam. Potem ko je v 30. letih objavljal pripovedi v vodilnih leposlovnih listih, je hkrati napisal že kar nekaj obsežnih leposlovnih del, romanov in novel, ki jih danes literarni zgodovinarji cenijo bolj kot pa romane, napisane po letu 1945. Prav tako v tridesetih se je priključil ustanovitvi časopisa Ljudska pravica in prvi letnik izdajal kar na svoji domačiji v Veliki Polani. Med vojno je vodil odpor proti madžarskim oblastem v Prekmurju, od leta 1944 do konca vojne pa je bil aktiven še v drugih delih Slovenije. Nato je v Ljubljani nekaj let urejal Ljudsko pravico in v podlistkih objavljal tudi svoje pripovedi, bil direktor Cankarjeve založbe in Slovenskega knjižnega zavoda, glavni urednik Prešernove družbe in predsednik založniškega sveta DZS. V letih 1945 – 1948 in 1949 – 1951 je predsedoval Društvu slovenskih književnikov. Ker se po drugi svetovni vojni ni povsem uskladil s takratno politično miselnostjo, je bil deležen kritik, zamer in obračunov, zaradi česar se je kmalu odmaknil od aktualnih dogajanj v kulturi.

Kot zaslužni pisatelj je že leta 1953 postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prejel je vidne slovenske in jugoslovanske nagrade, med njimi dvakrat Prešernovo. Dolga leta je bival na Gorenjskem. Ta del Slovenije je prav tako zapustil sledi v njegovem pisanju. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v rojstni Veliki Polani.

Miško Kranjec velja danes za eno najbolj prepoznavnih osebnosti Prekmurja. Znal se je vživeti v preproste ljudi in njihovo miselnost ter s tem prikazati do takrat skoraj neznano rodno pokrajino takšno, kakršna je v njegovem času bila. Kot pisatelj spada skupaj z Antonom Ingoličem, Prežihovim Vorancem, Ferdom Godino, Cirilom Kosmačem, Ivanom Potrčem in še nekaterimi med predstavnike socialnega realizma, literarne smeri, ki je svoj vrhunec doživela v tridesetih in prvi polovici petdesetih let 20. stoletja. Med poznavalci velja, da naj bi bil njegov opus še zmeraj med najobsežnejšimi izmed vseh slovenskih prozaistov.

(vir)